In kaj zdaj z vso to prtljago iz otroštva?

Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Piše dr. Tadeja Milivojevič Nemanič

V tem tednu sem predstavila vse 4 kovčke, ki jih iz otroštva prinesemo v odraslo dobo: nezadovoljene potrebe, preživetvene strategije, izgubljeni jaz in Imago.

Ste tudi sami odkrili kaj se skriva v vaših kovčkih? In kako ste jih dobili? Jih upate še bolj odpreti in raziskati kaj je v njih?

Tole zadnje je pogosto boleče, vendar osvobajajoče. Vpliva pa ne le na vas temveč tudi na vaše najbližje.
Obrambne mehanizme smo v otroštvu razvili z namenom, da nas zaščitijo pred bolečino v najbližjih odnosih. Kot mali smo se zaščitili najbolje kot smo se znali in tekom odraščanja so večinoma dobro funkcionirale. V odraslosti naše otroške zaščite pogosto motijo – predvsem v odnosih z najbližjimi, hkrati pa smo jih že tolikokrat uporabili, da so popolnoma avtomatične. Zato jih je še toliko težje začeti ozaveščati in spreminjati.

S svojimi kovčki se pogosto zataknemo ob partnerjeve in velikokrat znamo pokazati le na partnerja in njegov delež pri konfliktih, nesoglasjih in nepovezanosti. Češ: »On je glavni krivec!«, »Saj ni čudno, da tako odreagiram, če pa on, …«, »On vedno/nikoli …«, »Če bi me imel res rad, bi se spremenil, saj sem mu že tolikokrat povedal ….«, »Ali je res tako zelo težko narediti …« …

Saj take stavke poznate, kajne? Sama se še vedno včasih zalotim, ko pomislim (ali izrečem): »Koliko lažje/boljše bi bilo, če bi le moj mož …« 😊

Hkrati pa vem, da sem edina oseba na svetu, ki jo lahko spremenim, jaz sama! In zato želim delati na sebi. Hvaležna sem, da tudi moj mož želi spoznavati sebe in mene.
V partnerskih odnosih je seveda bolje, če na sebi delata oba. Vendar včasih to mi mogoče. Eden ali drugi tega ne želi. Takrat naj sebe spoznava tisti, ki ima to željo, moč, voljo.
Kajti … kot pravi stara modrost: Spremenil se in spremenil se bo svet. Jaz pa dodajam: Spremeni se in spremenili se bodo odnosi, v katerih si.

Tjašina in Juretova zgodba

Tjaša in Jure sta prišla na partnersko terapijo. Tekom terapije sta spoznala, da sta drug drugemu nezavedno velikokrat sprožilca starih zgodb – prtljage iz otroštva. Začela sta ozaveščati vsak svojo prtljago in spoznavati partnerjevo. Videla sta, kako se s svojimi vzorci zatakneta in kako to vpliva tako na njun odnos kot na starševstvo.
Začela sta delati spremembe na sebi in na svojem partnerskem odnosu.

TJAŠA je začela verjeti, da sme obstajati in da je v redu taka kot je in ob Juretovem umiku ali vpitju je ni več takoj odneslo v otroške zgodbe.
Počasi je začela opuščati tudi svoj perfekcionizem. Njen moto je postal: dobro je dovolj dobro! S tem pa je v odnosu več prostora bilo tudi za Jureta, ki je prej ob Tjašinih vrtoglavih kriterijih kar zmrznil.
Jure ji je pri tem pomagal s tem, da jo je večkrat opazil in pohvalil, da je povedal, kako ceni njeno skrb in delo, večkrat ji je tudi povedal, da mu je všeč. In seveda je Tjaša s sprejemanjem vsega tega na začetku imela velike težave.

JURE se je odpiral temu, da zna in zmore. (Na tem področju sta mu veliko dala tudi otroka, ki sta se rada z njim igrala s kockami in delala z orodji v delavnici .) Ob Tjašinem zidu se ni takoj počutil nesposobnega in se zato posledično ni takoj umaknil iz mnogih aktivnosti. To se je kazalo tako v gospodinjstvu kot v skrbi za otroke in morda še najbolj v kakovosti odnosa, ki sta ga imela s Tjašo.
Tjaša mu je pri tem pomagala s tem, da ga je večkrat prosila za pomoč in se mu nato zanjo zahvalila, da ga je povabila v skupne aktivnosti in da je organizirala, da sta začela čez vikend spet skupaj kuhati.

To ne pomeni, da Tjaša in Jure nikdar več nista odreagirala na »star« način, da med njima nikdar več ni prišlo do konflikta. Sta odreagirala in je prišlo, vendar redkeje in ne tako silovito. Predvsem pa sta znala hitreje spet priti v stik drug z drugim in sama s sabo.
S tem, ko sta delala na svojih ranah, sta postajala bolj cela in njun odnos bolj živ, povezan in zadovoljujoč.