Domače olimpijske igre

Zagotovo ste me že toliko spoznali, da veste, da pri nas doma težko zdržimo pri miru. Vedno se mora nekaj dogajati, pri tem pa je najboljše, če se to dogaja v gibanju.

Me punce redko hodimo, običajno tečemo. Iz sobe v kuhinjo, čez hodnik do jedilnice … Sem in tja, gor in dol. In, ker smo tako športno aktivni, smo se odločili, da pripravimo kar olimpijske igre. Prave domače, hišne olimpijske igre.

No, ja, olimpijskih iger se udeležijo športniki z vseh celin, pri nas pa bomo sodelovali vsi družinski člani. Pet nas je, tako kot celin. Ta del je torej rešen. Potrebujemo še olimpijsko himno, zastavo, olimpijski ogenj in seveda medalje. Zastavo smo narisali na papir. Pet krogov za pet tekmovalcev.

Blažka je bila idejni vodja projekta, ostali smo ji pa pomagali. Predvsem tako, da smo jo jezili, ker je vsak želel dodati še kaj svojega.

Tudi izdelave medalj smo se lotili družno. Ognja nismo prinesli z baklo iz Grčije, saj bi to bil prezahteven projekt, pač pa je ati prižgal svečko in jo postavil na varno mesto. Besedila za himno sem se spomnila jaz, zapeli pa smo jo družno, rahlo razglašeno in predvsem brez enotne melodije, saj pri naši hiši nismo ravno glasbeni talenti.

A vsemu navkljub je otvoritvena slovesnost uspela. Izrekli smo še prisego o poštenem boju, nato pa je sledilo tekmovanje.

Glede na to, da so to hišne ali bolj konkretno stanovanjske olimpijske igre, nismo mogli izvesti tekmovanj, kjer bi se pomerili v zimskih športih, niti nismo mogli vključiti vseh možnih rekvizitov. Tako je odpadlo veslanje na divjih vodah, jadranje, vaterpolo, gorsko kolesarjenje in še marsikaj.

Pravzaprav smo morali kar vse discipline na naših olimpijskih igrah precej prirediti. In tako so nastale povsem nove športne panoge. Pomerili smo se v vratolomnem plezanju čez ovire. Glede na to, da sem majhna in okretna, mi je šlo precej dobro, prav tako pa tudi Jerneji, ki mi je bila tik za petami.

Postelja v Blažkini sobi je služila kot trampolin, kjer smo tekmovali v skokih do stropa. Tukaj je največ poguma pokazala Blažka, a ni zmagala. To sicer ni bilo najbolj pravično, ker je ati že sicer višji od vseh nas in se je zato najbolj približal stropu.

Na hodniku je sledilo plesno tekmovanje. Tekmovali smo v nenavadni mešanici baleta, ljudskih plesov in ritmične gimnastike. Ati je tukaj poskrbel bolj za glasbeno spremljavo, tekmovanje pa je prepustil ženskemu delu. Moram priznati, da je tukaj blestela mama. Leta izkušenj prinesejo svoje, čeprav tudi Blažka in Jerneja pridno vadita in se bojim, da bo imela mama na naslednjih olimpijskih igrah hudo konkurenco.

Nato se je tekmovanje preselilo v spalnico, kjer je postelja postala poligon za prevale. Tukaj pa je bila Jerneja brez prave konkurence. Z Blažko sva se trudili, a Jerneji sva morali priznati premoč pri tehniki izvajanja prevalov. Nato je sledilo še najzabavnejše od vseh tekmovanj – vodna tekma.

V kad smo nalili vodo, nato pa smo se pomerili v prelivanju vode s kozarčki. Uh, to je bila mokra tekma. Tako kot pri ostalih disciplinah, je tudi tukaj potekal hud boj, ki pa ga je dobila Blažka.

Huh! Napete in naporne so bile te olimpijske igre. Na koncu smo se zavalili na kavč in pregledali rezultate. Ugotovili smo, da je vsak zmagal v eni disciplini. Torej smo vsi zmagovalci. Odlično. Tako je vsak dobil medaljo in užival v trenutku slave. Ali bolje rečeno v sladkem trenutku, saj so bile medalje iz čokolade.

Sedaj pa si zaslužimo počitek in nekaj olimpijsko dobrega za pod zob.

Se beremo.
Škrip-škrap do takrat!