Kaj narediti, če te najstnik ne spoštuje?

Kako mirno postaviti meje in ponovno zgraditi odnos

Najstništvo je obdobje, ki v družino prinese ogromno sprememb. Otrok, ki je bil še pred kratkim prijazen, pogovorljiv in z nami povezan, se lahko čez noč spremeni v nekoga, ki zavija z očmi, odgovarja na kratko, izbruhne brez razloga ali celo izreče besede, ki bolijo. To ne pomeni, da te ne mara ali da si naredila nekaj narobe. Pomeni, da se v njegovem svetu dogaja ogromno sprememb, ki se kažejo navzven, pogosto prav v odnosu s staršem.

Zakaj je najstnik včasih nespoštljiv?

Najstniki ne delujejo nespoštljivo zato, ker bi hoteli prizadeti starša. Najpogosteje je razlog v tem, da njihovi možgani še niso dovolj razviti, da bi obvladali močna čustva. Center za samokontrolo, razumevanje posledic in empatijo dozori šele v zgodnjih dvajsetih. Zato najstnik pogosto reagira impulzivno: najprej nekaj reče, šele potem razmisli. Poleg tega je obdobje odraščanja že samo po sebi polno notranjih pritiskov – od šole, prijateljev in socialnih omrežij, do sprememb v telesu in identiteti. Ko se napetost nabere, jo najlažje spustijo tam, kjer se počutijo najbolj varne. To je doma.

Nespoštovanje je torej pogosto izraz stiske ali preobremenjenosti, ne pa, da najstnik namerno prizadene. A to ne pomeni, da ga je treba sprejeti ali da je normalno, da najstnik grdo govori, ponižuje ali ignorira. Razlika med običajnim najstniškim uporom in škodljivim vedenjem je pomembna. Občasno zavijanje z očmi, zapiranje v sobo ali odrezav odgovor so del razvoja. Dolgotrajno žaljenje, poniževanje, grožnje ali celo fizična agresija pa zahtevajo odziv.

Kako se odzvati, ko ni več spoštovanja?

Najstnik potrebuje odraslega, ki zmore ostati miren, tudi ko on ne zmore. To je težko, a prav ta mir je največja moč starša. Kadar otrok kriči ali žali, čuti notranji kaos. Če se starš odzove z enako energijo, kaos podvojita. Če starš ostane miren, pomaga umiriti situacijo za oba.

V takih trenutkih najbolj delujejo kratki in jasni stavki, izrečeni mirno in brez povišanega tona. Dovolj je, da rečeš: “Vidim, da si zelo razburjen. Ne moreva se pogovarjati na tak način. Tukaj sem, ko boš pripravljen.” S tem postaviš mejo, ne da bi podžgala ogenj. Najstnik jasno sliši, da se pogovor nadaljuje, ko se oba umirita.

Zelo pomembno je, da se starš ne spušča v prepir, dokler je najstnik v afektu. Takrat ni mogoče razmišljati trezno, zato je bolje, da se za nekaj časa umakneta vsak na svoj konec. Ko se čustva poležejo, postane pogovor veliko bolj smiseln.

Meje brez kazni in brez groženj

Veliko staršev ob nespoštovanju samodejno poseže po grožnjah, odvzemanju telefona ali kaznih. A kazen ima učinek le v trenutku in pogosto vodi v še več upora. Meje pa delujejo vedno, če so jasne, stalne in ponovljive. Ko rečeš: “V naši hiši se ne žalimo. Pogovarjamo se spoštljivo drug do drugega,” ustvariš pravilo, ki velja vsak dan, ne le v trenutku krize.

Posledice naj bodo povezane s situacijo, ne kazenske. Če najstnik zaloputne z vrati, ni mu treba vzeti telefona. Veliko bolj smiselno je reči nekaj v smislu: “Vidim, da si zelo razburjen. Prosim, da vrata zapiramo tiho. Poskusiva še enkrat.”
S tem učiš spoštljive komunikacije, ne pa strahu pred kaznijo.

Ko se oba umirita: obvezni pogovor

Najpomembnejši del pride po konfliktu. Veliko staršev misli, da se je najbolje pretvarjati, da se nič ni zgodilo, a to ni prav. Prav umirjen, iskren pogovor ob pravem času je tisti del, ki popravlja odnos.

Pogovor naj bo kratek in neobtožujoč. Začni tako: “Včeraj me je prizadelo, ko si kričal name. Razumem, da imaš svoje razloge, ampak želim, da najdeva način, da se pogovarjava drugače. Kako se ti zdi, da bi to lahko rešila?”

Ko starš v pogovor vstopi odprto in ne v vlogi sodnika, najstnik lažje pove svojo stran zgodbe. To ne pomeni, da se strinjaš z njegovim vedenjem, pomeni pa, da mu daješ prostor, kjer se lahko izrazi.

Primer pogovora v zahtevnem trenutku

Najstnik v afektu reče: “Ti nimaš pojma! Pusti me na miru!”
Starš odgovori mirno: “Vidim, da si res jezen. Ne bom se pogovarjala, dokler me žališ. Bova poskusila kasneje.”
Ko čustva minejo, se starš vrne: “Zdaj sem pripravljena poslušati. Kako si se počutil?”
Najstnik sicer ne bo vedno pripravljen takoj govoriti, ampak pomembno je, da ve, da ima možnost.

Prav ta majhna, vsakodnevna dejanja počasi, a zanesljivo gradijo spoštovanje.

Kdaj po pomoč?

Če se nespoštovanje ponavlja, stopnjuje ali postaja žaljivo, ali če se starš počuti nemočnega, prestrašenega ali preobremenjenega, je prav, da poiščete dodatno pomoč. Psiholog, šolska svetovalna služba ali družinski terapevt lahko prinesejo vpogled, ki ga v družini težko vidimo sami. To ni znak slabega starša, temveč odgovornost in skrb za zdrav odnos.

Spoštovanje se vedno da obnoviti

Najstništvo je viharno obdobje, polno čustev in preizkušanja meja. Ko otrok deluje nespoštljivo, je to pogosto odraz notranjega nemira in ne osebni napad. Spoštovanje ne izgine za vedno. Lahko se izgubi, lahko se skrha, a se vedno lahko ponovno vzpostavi, če je v družini prisotno mirno vodenje, jasne meje in odprt pogovor.

Najstnik morda navzven deluje, kot da ga starš ne zanima, a v resnici bolj kot kadarkoli prej potrebuje ravno njega – nekoga, ki ga vidi, sliši in vodi, tudi kadar sam ne ve, kako naprej.

Priporočam tudi:

• 10 stvari, ki jih starši najstnikov danes ne vedo – pa bi si želeli, da bi jih vedeli prej
• Kako postaviti zdrave meje za telefon in ekrane pri najstniku, ki jih ne bo jemal kot kazen
• Kako ohranimo stik z najstnikom?