Lenine zgodbe: Miino skrivališče – pravljica za lahko noč

Nekega lepega poletnega dne je Mio zgodaj zjutraj prebudilo iz spanja zvonjenje telefona. Hitro je vstala in se oglasila: »Dobro jutro, Mia pri telefonu,« je dejala, še nekoliko zaspana. »Živijo, zaspanka,« se je oglasil glas na drugi strani žice.

»Greš z nami na potep?« Mia je prepoznala glas Bineta, svojega najboljšega prijatelja. »Seveda grem, dobimo se čez pol ure pri starem hrastu sredi mestnega trga,« je še dodala in že stekla v kuhinjo, kjer ji je mama pripravila zajtrk. Po zajtrku se je z obljubo, da bo doma pravi čas, poslovila od mame, kajti prijatelji so jo že čakali.

Ko se je Mia srečala s prijatelji pri starem hrastu sredi mestnega trga, niso vedeli, kaj bi počeli, zato jim je Mia predlagala, da bi se igrali skrivalnice, njeno najljubšo igro. Nad zamislijo so bili navdušeni, zato so se hitro razbežali in si poiskali vsak svoje skrivališče. Mia je našla neko odprtino, ki je spominjala na vhod v podzemno jamo. Pokukala je vanjo, vendar ni videla ničesar, saj je bilo v jami temno. Čez nekaj časa se je navadila na temo in pogumno zakorakala v jamo. V njej je našla različne zemljevide, slike, starine in še marsikaj drugega, za kar niti vedela ni, kaj predstavlja, zato se je odločila, da bo to njeno skrivališče.

V navalu navdušenja in raziskovanja je Mia popolnoma pozabila na čas in prijatelje, ki so bili zanjo že močno v skrbeh. Najbolj je skrbelo Bineta, saj je vedel, da se je skrila nekje v gozdu. Po dobri uri neuspešnega iskanja Mie so se prijatelji odločili, da obvestijo o Miinem izginotju njene starše. Ko so tako v strahu in negotovosti čakali starše, so zaslišali glas, ki je klical: »Bine, Bine!« Bine je sledil glasu in našel Mio globoko v gozdu. »Mia, kam si se pa ti skrila?« jo je vprašal ves prestrašen. »Iščemo te že dve uri, a te ne najdemo nikjer. Poklicali smo tudi tvoje starše«, je še dodal. Zadnje Binetove besede so Mio tako močno razjezile, da mu ni niti odgovorila, saj je vedela, da je ne čaka nič dobrega.

Ko je Bine pripeljal Mio do staršev, je Mia videla na njunih obrazih strah in jezo. Vedela je, da jo bosta okarala, pa tudi kakšno kazen bo dobila zaradi neprimernega vedenja.
Njene slutnje so se uresničile in obetal se ji je dolgočasen teden brez prijateljev. To jo je tako potrlo, da se je odločila, da staršem pove, kaj jo je zadržalo sredi gozda.

In tako je tudi bilo. Starša sta pozorno prisluhnila svoji raziskovalki in jo poskušala razumeti. Ker sta se želela prepričati na lastne oči, ali Miina skrivnostna jama res obstaja, sta Mio prosila, da ju odpelje do nje. Nad videnim sta bila prav tako kot Mia očarana, vendar pa sta se odločila, da bosta o Miinem odkritju molčala, tako da bo to skrivališče vedno ostalo samo Miino.