Pogumni kositrni vojak

Nekoč je bilo petindvajset kositrnih vojakov. Bili so bratje, saj so vse izdelali iz istega kosa kositra. Vsi so imeli na svoje rame naslonjene puške, stali so pokončno in gledali naravnost predse. Prva stvar, ki so jo slišali v svetu, ko se je pokrov škatle, v kateri so ležali, dvignil, so bile besede »Kositrni vojaki!«. Te besede je izrekel mali fant, ki je od veselja ploskal s svojimi ročicami. Vojačke je malček dobil za svoj rojstni dan in začel jih je zlagati na mizo.

Prav si so bili podobni eden drugemu, z izjemo enega, ki je imel le eno nogo. Izdelali so ga zadnjega in zanj je ostalo premalo kositra, da bi ga dokončali. Ampak na svoji eni nogi je stal prav tako stabilno kot ostali na dveh in to, kar bomo sedaj prebrali, je njegova zgodba.

Na mizi, kjer so bili razporejeni kositrni vojaki, je bilo še nekaj drugih igrač, najbolj priljubljen pa je bil čudovit mali papirnati grad. Skozi njegova mala okna si lahko videl naravnost v kraljevo dvorano. Pred gradom so se bohotila mala drevesca okoli malega ogledala, ki je služilo kot jezero. Male igračke labodi so plavali na njem, kjer se je videl njihov odsev.

Vse to je bilo prelepo, najlepša od vsega pa je bila mala dama, ki je stala med odprtimi grajskimi vrati. Tudi ona je bila iz papirja, a nosila je čudovito obleko in ravno modro pentljo okoli svojih ramen, kot šal in na sredini te pentlje se je bohotila svetleča rožica. Mala dama je iztegnila svoji ročici, saj je bila plesalka, in dvignila eno nožico tako visoko, da je vojak ni mogel več videti. Tako je mislil, da ima tudi ona le eno nogo.

To bi bila odlična žena zame, si je mislil, če ne bi bila tako premožna. Živi v gradu, medtem ko imam sam le škatlo in celo petindvajset nas živi v njej. To že ni primeren prostor za takšno damo. Vseeno pa sem bom potrudil, da jo spoznam. Ulegel se je za škatlo, ki je bila na mizi, in od tam opazoval malo prisrčno damo, ki je še vedno stala na eni nogi, brez da bi izgubila ravnotežje.

Ko je prišel večer, so bili vsi drugi kositrni vojaki pospravljeni v škatlo in ljudje v hiši so šli spat. To pa je bil čas, da se igrače lahko pričnejo igrati. Eden drugega so obiskovali, včasih so se bojevali, drugič so prirejali plese. Kositrni vojaki so zaropotali v škatli, hoteli so se pridružiti ostalim, a jim ni uspelo dvigniti pokrova. Hrestači so delali salte in svinčnik je naokoli prav smešno poskakoval. Povzročili so takšen hrup, da se je zbudil kanarček in pričel govoriti. Edina, ki se nista premikala, sta bila naš mali enonogi kositrni vojak in dama plesalka. Stala je na svojih prstih s stegnjenimi rokami in on ni niti za trenutek pogledal stran od nje.

Ura je odbila dvanajst, ko so zaslišali tresk. Pokrov škatle, za katero se je skrival vojak, je poletel kvišku. Ven se je izstrelil goblin, saj je bila to škatla presenečenja.

»Kositrni vojak,« je rekel goblin, »drži svoje oči zase. Ne glej nečesa, kar nima nikakršne veze s tabo.«

Kositrni vojak se je pretvarjal, da ga ne sliši.

»Potem pa le počakaj na jutri,« je omenil Goblin.

Naslednje jutro, ko so se otroci zbudili, so kositrnega vojaka postavili na okensko polico in goblin ali veter sta povzročila, da se je okno kar na lepem odprlo in mali kostrni vojak je padel nazaj na cesto pod oknom. To je bil globok padec! V zraku se je premetaval, vse dokler ni pristal, njegova čepica in pištola sta se zataknili med tlakovce, medtem ko je njegova edina noga štrlela v zrak.

Mali fantek je pohitel ven in ga pričel iskati, ampak zaman. Če bi le zaklical »Tukaj sem!« bi ga fantek zlahka slišal, a vojaku se ni zdelo prav, da prosi za pomoč, saj bi moral biti pogumen vojak.

Takrat pa je pričelo deževati. Kaplje so padale vse hitreje, dokler ni konkretno deževalo in ko je minilo, sta mimo prišla dva fanta.

»Poglej, no,« je rekel eden, »tamle je kositrni vojak. Sigurno je prišel ven, da bi plul z ladjo.«

Iz starega časopisnega papirja sta naredila ladjico in vanjo na sredo postavila kositrnega vojaka in tako je vojak plul po odtočnem jarku, medtem ko sta dečka tekla ob njem in ploskala.

Groza! Kako so valovi premetavali ladjo in kako hiter je bil tok vode! Kositrnega vojaka se je lotila vrtoglavica, saj se je ladja premikala izredno hitro. Še vedno pa se ni premaknil niti za milimeter, gledal je naravnost predse in trdno držal svojo puško.

Na koncu pa je ladja zavila v odtok in stemnilo se je. “Kam pa grem zdaj?” Si je mislil. Sigurno je to goblinovo maslo. Ko bi le bila mala dama z menoj na ladji, ne bi me skrbelo, tudi če bi bilo še enkrat bolj temno.

Ravno takrat pa se je velika podgana, ki je živela v odtočnem sistemu, pognala proti ladji.

»Imaš potni list?« je vprašala podgana. »Kje imaš potni list?«

Ampak kositrni vojak je bil tiho in le nekoliko močneje je prijel svojo puško.

Ladja je plula dalje, podgana pa ji je sledila, škripala z zobmi in jokala »Ustavite ga! Ustavite ga! Ni plačal cestnine! Niti ni pokazal potnega lista!«

Ampak tok je naraščal in postajal močnejši. Kmalu je kositrni vojak lahko videl luč nekje pred njim, kjer se je končal tunel, v katerem je bil. V tistem trenutku pa je zaslišal drveč, rjoveč hrup, ob katerem bi se ustrašil še mož, bolj pogumen od njega samega. Kjer se je tunel končal, se je jarek razširil in izginil v kanalizacijo. Za vojaka je bilo to tako nevarno, kot bi bilo za nas pluti po slapu.

Bil je že tako daleč, da se ni mogel več ustaviti. Ladja je drvela naprej, kositrni vojak pa se je držal tako močno, da niti ni uspel pomežikniti z očesi. Trikrat ali štirikrat se je ladja zavrtela okrog in okrog. Do roba je bila že polna vode in bi vsak čas potonila.

Kositrni vojak je imel vodo že vse do vratu, globlje in globlje je tonila ladja in vse mehkejši je bil papir; takrat pa je voda presegla vojakovo glavo. Pomislil je na malo lepo plesalko, ki je ne bo nikoli več videl in v svojih ušesih je zaslišal besede naslednje pesmi:

Nora avantura, nevarnosti polna,
sprejmi jo, mladi, pogumni vojak.

Papirnata ladja se je na sredini strgala in vojak bi skoraj utonil, ko ga je pogoltnila riba.

Oh, kako je bilo tam notri temno! Še bolj kot v odtoku in tako ozko, kositrni vojak pa je ohranil svoj pogum. Tako je ležal v ribi in še vedno ob rami držal svojo puško.

Riba je plavala in se premetavala, delala razne čudne premike in nenazadnje obstala popolnoma mirno.

Kar na lepem pa je zagledal žarek svetlobe in glas je rekel »Kositrni vojak!« Ribo so ujeli, nesli na tržnico, prodajali in kupili, jo odnesli v kuhinjo, kjer jo je kuhar razrezal z ogromnim nožem. Držal ga je v rokah in odnesel v sosednjo sobo, kjer je sedela družina in kjer so vsi želeli videti malega moža, ki je potoval v trebuhu ribe. Ampak kositrni vojak se ni počutil kot zmagovalec, na vse skupaj ni bil prav nič ponosen.

Postavili so ga na mizo. Le kako se je lahko pripetila tako čudna stvar? Vojak se je znašel v isti sobi, od koder je prišel. Videl je prav tiste otroke, enake igrače na mizi in med vsemi tudi lepo plešočo damo, ki je še vedno mirno stala na eni nogi. Tudi ona je bila ista, prav nič se ni spremenila. To se je dotaknilo srca kositrnega vojaka. Lahko bi jokal kositrne solze, ampak to se mu ni zdelo primerno. Gledal jo je in ona njega, spregovoril pa ni nihče. Lahko pa je čutil topel, ljubezniv občutek, ki je prihajal od nje in mislil je, da mu bo počilo srce.

In kar od nekod se je vzel mali fantek in vrgel kositrnega vojaka v peč. Za svoje dejanje ni imel razloga, ampak brez dvoma je za tem zopet stal goblin.

Tako je kostrni vojak stal med gorečo, rdečo lučjo. Bilo  je tako vroče, ni pa vedel, ali je to zaradi ognja ali njegove ljubezni. Videl je, da je z njegove uniforme izginila vsa barva, ni pa vedel, ali se je to zgodilo med potovanjem ali ne, nihče ne bi mogel reči. Zopet je pogledal malo damo, ona je pogledala njega in začutil je, da se topi. Še vedno je stal pokončno kot še nikoli in držal puško na svojem ramenu. Kar na lepem pa so se vrata sunkovito odprla. Veter je zajel plesalko in poletela je naravnost v pečico h kositrnemu vojaku. Oklenila se ga je in skupaj sta se topila in gorela. Mali vojak še nikoli ni bil tako srečen kot takrat.

Naslednji dan je čistilka čistila pepel iz pečice. Našla je vojaka v obliki malega kositrnega srca, ki se je oklepal plesalkine bleščeče rožice. Čistilki je bil tako všeč, menila je, da je videti prav čudovito. Dala si ga je na verižico in ga vse odtlej nosila na svojem vratu.

Hans Christian Andersen