Ali šola spodbuja ekstrovertirane otroke?
Ali je tvoj otrok bolj ekstrovertirane (odprte, živahne, glasne) ali bolj introvertirane (mirne, zaprte, zadržane) narave? Kaj je boljše? Za vas je morda boljše tisto, kar je bliže vaši osebnosti, kajti tako ga lahko najbolje razumete. Če pa se potrudite, lahko prav tako dobro razumete tudi otroka, ki je vaše popolno nasprotje.
Dejstvo, da je otrok ekstroveritran ali introvertiran, ne bi smelo veljati niti za pomanjkljivost niti za prednost. To je otrokova narava, osebnost, njegov karakter, kar ga naredi edinstvenega in to njegovo edinstvenost moramo sprejeti, spoštovani in imeti radi.
Zaradi nerazumevanja te drugačnosti pa velikokrat pride to pretrganega stika med staršem in otrokom. In otrok v takšnem okolju izgubi tisto tako nujno povezanost s staršem, ki mu zagotavlja varnost in sprejetost. V takšnem okolju se otrok počuti nerazumljenega, neljubljenega in nesprejetega.
Poznam mamo, ki se je sramovala svojega otroka, ker je bil drugačen od nje in njenih pričakovanj. Dobesedno sramovala se ga je. Moj otrok ne upa objeti sosedove punce za eno fotografijo. (On je pravzaprav ni hotel objeti, ker potrebuje večji osebni prostor in so mu takšni dotiki bili moteči). Moj otrok pri sistematskem pregledu ni hotel nič povedati. (On se v resnici ni hotel pogovarjati z nepoznano osebo o trapastih stvareh). Ko sta šla ven, ga je povlekla za uho, češ, da jo je osramotil. Moj sin ni hotel v družbo, zato sem ga spodbujala (beri naganjala) ven. (On pa je taval naokoli in gledal na uro, češ, da bo dovolj časa zunaj in bo njegova mama mislila, da je bil v družbi in se bo lahko končno vrnil domov). Moj sin si pa ne zna poiskati punce, zato sem mu nastavljala dogovorjene skrite zmenke (on pa je to vedel, zato se je tem umetno narejenim zmenkom še dodatno kljubovalno izogibal). In tako je ta mama ves čas razmišljala, kaj je naredila narobe, da ni zmogla vzgojiti takšnega otroka, ki bi bil samostojen, pogumen, družaben, otroka, ki bi v družbi rad zapel, ki bi rad zaplesal, ki bi se rad zabaval, ki bi znal osvojiti punce, ki bi bil po njenih merilih. Še danes … čeprav je ta sin odrasel v pametnega, uspešnega očeta treh otrok (mamo svojih otrok si je našel sam, brez maminega posredovanja), neodvisnega in samostojnega moškega, vendar še vedno prežet s številnimi slabimi spomini, ki mu jih je mama zagotovila … se sprašuje, zakaj ji ni uspelo.
In takšnih zgodb je nešteto. Staršem (v zgornjem primeru ektrovertirani mami) je lažje sprejeti sebi enakega, divjega, živahnega, ektrovertiranega otroka kot zadržanega, tihega, razmišljujočega introvertiranega otroka. In čemu jaz pripisujem takšno vedenje starša do svojega otroka? V prvi vrsti nevednosti. V drugi vrsti pa nesposobnosti sprejemanja drugačnosti.
Danes se sprašujem, kako se s tem spopada šola? So res ektrovertirani otroci v prednosti, kot to tako glasno poudarja moja kolegica s hčerko v tretjem razredu?
Bojim se, da ima prav. Imam prvošolko, ki je zadržana in zelo previdna punca. Za vsak korak potrebuje svoj čas. Dolgo časa opazuje dogajanje okoli sebe, preden naredi potezo. Je sramežljiva in nerada se izpostavlja. Ko pa se nekje začne počutiti varno, potem pa zaživi in na svoj način začne svoj notranji ogenj izražati. Otroci jo imajo radi, saj je izjemno družaben in zabaven otrok.
Težava nastane v šoli, saj časa, ki bi ga potrebovala, nima. Kljub temu, da je punca zelo brihtna, naloge pravilno in med prvimi reši, nove snovi neverjetno hitro dojema, zanima jo tisoč stvari, učiteljica jo samo hvali, ko gre za raznorazne sposobnosti in znanja, pošilja jo na matematična in logična tekmovanja …, pa vendar vedno znova in znova njeno zadržanost in to, da se ne mara izpostavljati (dvigovanje rok, glasno sodelovanje) izpostavlja kot njeno pomanjkljivost.
Morda ne pozna odgovora, ker dovolj pogosto, odločno in hitro ne dviguje rok in glasno vzklika “jaz vem, jaz vem”? Morda ne posluša dovolj dobro, ker ne dokončuje učiteljičinih stavkov in ne odgovarja glasno na vsak učiteljičin poziv?
Je to, da se noče izpostavljati res pomanjkljivost, ki jo je treba popraviti?
Je res potrebno njeno nežno, tiho naravo spodbosti do te mere, da se končno začne spreminjati – saj takšna, kot je zdaj, ni dovolj dobra?
Je res potrebno otroka, ki rad bere knjige, vpisati v vse možne družabne aktivnosti, da se bo normalno socializiral?
Tudi sama sem bila introvertiran otrok in vem, kolikokrat sem v šoli čutila krivico, kolikokrat sem čutila, da sem spregledana, nevidena, neslišana. In to samo zato, ker nisem bila ena tistih kričačev, ki so hoteli biti vedno prvi v vrsti, najglasnejši? In ta stres, ki sem ga doživljala ob prisilnem izpostavljanju … a je res to potrebno?
Učitelji bi morali spoznati tudi naravo svojih učencev. Morali bi razlikovati med takšnimi in drugačnimi otroci in z njimi ravnati njim ustrezno. Ali je res preverjanje znanja pred tablo merodajen podatek o znanju otroka? Otrok, ki nima težav z izpostavljanjem, ki nima težav, če je v središču pozornosti, ne bo čutil takšnega pritiska kot otrok, ki to nerad počne. Veliki pritiski pa prinesejo nesproščenost in v takšnem položaju otrok ne more izkazati celotnega svojega znanja, zato menim, da je takšno preverjanje znanja nepošteno in diskriminatorno.
Zakaj šola spodbuja ekstrovertiranost? Obstajajo različni poklici, ki zahtevajo različne sposobnosti. V nekaterih poklicih se ektrovertirani ljudje nikakor ne znajdejo, introvertirani pa odlično. In obratno. Zakaj potem spodbujati ektrovertiranost?
Neštetokrat sem slišala, da se lahko tega naučiš – izpostavljanja namreč – navadiš, osvojiš. Sama sem šla skozi osnovno, srednjo in fakulteto in povem vam, nikoli ni postalo lažje. Poznam ljudi, ki so se prav zaradi tega odrekli študiju … stres je bil enostavno prevelika ovira. Pa je to pošteno? Je pošteno, da so ektrovertirani ljudje že ob rojstvu v prednosti?
Je to le namišljen strah mamice introvertiranega otroka ali je resnično nekaj na temu? Kakšne so vaše izkušnje?
Zaskrbljena mamica