Odprto pismo staršem – samo njenega sina niso povabili
Odprto pismo staršema, ki sta mislila, da je OK povabiti celoten razred na rojstnodnevno zabavo njunega otroka, razen mojega sina … to delim, ker mislim, da je to dragocena lekcija za vse.
Živjo,
vem, da se ne poznamo dobro, a moj sin Sawyer in vajin otrok sta sošolca. Vem, da je vajin otrok pred kratkim razdelil vabila na rojstni dan celemu razredu, razen mojemu sinu, ki ni bil povabljen. Vem tudi, da to ni bila napaka, da je bila odločitev, da se mojega sina ne povabi, namerna.
Želim, da vesta, da nisem pričakovala povabila na vsako rojstnodnevno zabavo. Pravzaprav, ko je Sawyer praznoval svoj rojstni dan lansko leto, smo povabili samo nekaj najbližjih prijateljev, ker smo želeli, da je zabava skromna, saj je bila med božičnimi počitnicami. V vajinem primeru pa razlog ni isti. Povabila sta vseh 22 otrok iz razreda, samo mojega sina ne. Vem, da ne zato, ker bi bil hudoben, ker ne bi mogli srečati srečnejšega otroka. Vem, da ne zato, ker ni zabaven, saj ima odličen smisel za humor in nalezljivi smeh. Vem, da ne zato, ker se tvoj in moj sin ne bi razumela, ker je v številnih priložnostih omenil ime tvojega sina. Edini razlog, zakaj mojega sina nista povabila na rojstni dan vajinega sina je Downov sindrom.
Žal mi je, da nista obveščena, sta morda prestrašena ali ne vesta točno, kaj pomeni imeti Downov sindrom. Vem, da take odločitve ne bi sprejela, če bi več vedela o Downovem sindromu. Nisem jezna na vaju. Nasprotno, mislim, da je to priložnost, da mojega sina bolje spoznata. Vesta, imeti Downov sindrom ne pomeni, da ne želite imeti prijateljev. Ne pomeni, da nimate čustev. Ne pomeni, da ne želite iti na rojstnodnevne zabave. Ljudje z Downovim sindromom želijo enake stvari kot vidva in jaz. Želijo imeti tesna prijateljstva, želijo občutiti ljubezen, želijo prispevati, želijo imeti smiselno življenje in želijo iti na rojstnodnevne zabave. So trenutki, ko težje razumemo mojega otroka. Vendar pa smeh in ljubezen, ki ju deli, ne potrebuje razlage.
Želim, da vesta, da sem bila prav taka kot vidva. Bila sem prestrašena, negotova in preden sem dobila svojega otroka tudi slabo seznanjena z Downovim sindromom. Bila sem tako zaskrbljena, da se ostali moji otroci ne bodo sposobni povezati s svojim bratom na tak način, kot se lahko oni med sabo. Vendar pa sem se motila. Moji otroci so si dejansko bliže drug drugemu, kot je večina bratov in sester. Zaradi brata z Downovim sindromom so se oblikovali v sočutne posameznike, ki vedo, da je povsem ok biti malce drugačen od ostalih. Ne bojijo se pomagati, ko vidijo, da ima težave. In ne bojijo se približati nekomu, ki ga mora ne bodo v celoti razumeli. V zameno so dobili toliko ljubezni in veselja, ker imajo svojega brata za najboljšega prijatelja.
Morda sta imela težave, kaj in kako povedati svojemu otroku, ker ne želi mojega otroka na svoji rojstnodnevni zabavi. Morda sta otroku pustila, da se sam odloči, da je v redu izločiti nekoga. Vem, da je težko učiti otroka o stvareh, ki jih že sami ne razumemo najbolje. Tudi sama sem imela s tem težave. Vendar pa je to odlična priložnost, in dobra življenjska lekcija, ki jo lahko daš svojemu otroku. Spomnil se bo, ko jim je njihov starš rekel, da ni v redu nekoga izločiti zaradi njegovih omejitev, rase ali spola. Vem, da si želita enake stvari za svojega otroka kot jaz za mojega. Starši si želimo, da imajo drugi naše otroke radi, da imajo prijatelje in da jih ne izločijo iz družbe. In to lahko storimo tako, da smo sami vzor in da jih spodbujamo sprejemati odločitve, za katere morda niso dovolj stari, da bi jih popolnoma razumeli. Vendar pa se bodo nekega dne ozrli nazaj z razumevanjem in znanjem, ki ste ga delili z njimi. Prepričana sem, da bi z malo spodbude vajin otrok lahko razvil pravo prijateljstvo z mojim sinom, ki bo do konca življenja pustilo trajen pozitiven vtis nanju.
Šele zdaj sem spoznala, da Sawyer v preteklem letu praktično ni bil povabljen na noben rojstni dan. Otroci pridejo v leta, ko začnejo vabiti samo nekaj otrok na zabavo, vendar pa vajin otrok še ni tam. Nekateri starši, ki jih poznam in imajo tudi otroka z Downovim sindromom, so na začetku šolskega leta seznanili razred z Downovim sindromom, česar pa jaz nisem storila. Zame je vedno bil samo Sawyer in do tega trenutka nisem čutila potrebe, da bi v njegovem razredu govorila o Downovem sindromu. Zdaj se zavedam, da sem ga pustila na cedilu. Dovolila sem, da mi spolzi leto, ko bi lahko naredila več pri izobraževanju družin. Potem morda zdaj ne bi bili v tej situaciji. Zavedam se, da je moja dolžnost kot njegov starš, da se bolj zavzemam za osveščanje o tem, kaj pomeni imeti Downov sindrom in kako so nam te osebe bolj podobni kot različne. Zdaj vem, kako pomembno se je o tem pogovarjati in to je nekaj, kar bom morala storiti bolje.
Prosim, vedita, da sem na razpolago za pogovor, če bi želela. Morda sedaj delujem ostro, vendar pa nisem strašna. Zavedam se, da vsi delamo napake in mislim, da bi lahko vsi ravnali bolje.
Hvala,
Jennifer (Sawyerjeva mama)
P.s.:
Želim vam povedati, da se je ta zgodba srečno iztekla. Starša sta prebrala moje pismo, se pogovorila s svojim otrokom o Sawyerju in otrok je naredil posebno rojstnodnevno vabilo zanj. Seveda Sawyer od takrat žari in ne neha govoriti o tem.
Resnično ponosna sem, da je moje pismo doseglo toliko ljudi, ker tukaj ne gre samo za rojstni dan in za Sawyerja. Obstaja mnogo otrok s posebnimi potrebami (in brez njih, seveda), ki jim ne uspe vzpostaviti stika z drugimi. Mislim, da moramo vsi starši, z mano vred, več narediti pri pospeševanju teh odnosov.
Upam, da boste starši, ki ste to prebrali, načeli to tematiko s svojim otrokom in morda boste tako naredili tisto “dodatno” povabilo.
Hvala vam.