Tudi mamica je otrok
Pred nekaj dnevi sem svoji hčerki seznanila s tem, da sem tudi jaz otrok, tako kot onidve. Skoraj tako, kot da me je tega sram, sem jima povedala, da se vedno ne obnašam popolno, da delam napake, da se motim, da se zmedem, da me je strah, da se v nerodnih trenutkih preneham smejati, da zajočem, ko me nekaj močno zaboli, da zelena ni ravno moja priljubljena zelenjava, da pa čokolado obožujem. Zmedeno sta me gledali. Starejšo je zanimalo, katere hrane še ne maram, mlajšo pa, česa se še bojim, jaz pa sem se jima želela samo opravičiti za vsa dejanja, ki se popolnim mamicam ne morejo zgoditi; za dejanja in občutke, zaradi katerih misliš, da si najslabši starš na svetu.
Če bi vzgajala na pravi način, ne bi moja triletnica bila tako nemogoča; ne bi bila takšna, kakršni so lahko samo otroci njenih let. Če bi imela dovolj samokontrole, mi mogoče ne bi bilo treba delati načrtov in razvijati strategij v nedogled. Če bi bila pametna, kar nisem, bi lahko napovedala kopico stvari. Če bi se imela dovolj rada, ne bi pozabljala nase in se potem zaradi tega ne bi jezila. Spet, nase.
Vse to je doseglo pred nekaj dnevi vrhunec. Njune vragolije in neposlušnost niso bile ne zabavne ne prisrčne. Zastrašujoče mi je, koliko v teh trenutkih odkrijem o sebi. Tedaj jasno kot dan vidim, koliko nepopolnosti je pod to kožo: sram, jeza, manipulacija, nadzor. Klecanje. Padanje. Kesanje. Razpadem na tisoč koščkov vsakič, ko se vidim v njihovih očeh. Jeza zaradi pričakovanja popolnosti, zaradi občutka izgubljenosti, zaradi dežuranja nad sabo, ali delujem pravilno ali ne. Utrujena od nasvetov. Utrujena od zglednega življenja. Nekoč sem jaz bila jaz takrat, ko sem se obnašala tako, kot sem se počutila. Danes vedno pazim na bitji, ki mi še vedno sežeta komaj do pasu. Želim, da pred seboj vidijo moč, steber, nadzor, veselje, ljubezen. Ne prave mene. Želim, da skozi mene vsaj sedaj, ko sta še vedno majhni, dobita zaupanje v življenje, v svet, v ljudi, v harmonijo. A kako naj to dobijo, če v meni včasih vidijo tudi žalost? Kako naj zaupajo, če v meni vidijo jezo? Zato včasih dneve preživljam v preži na te trzljaje iskrenih občutkov v sebi. Čutim pa, da to ni dobro. Za nobenega od nas.
Zato sem jima pred dvema dnevoma rekla, da sem tudi jaz otrok. Zato sem ju prosila za razumevanje in podporo. Ker je iluzija o popolnem staršu slabša od najslabšega starša. Sama nisem nikoli uspela ustvariti te iluzije – klecam pri vsakem koraku. Medtem ko sem se zadrževala, da ne zajočem, sem jima pojasnjevala, da smo vsi mi otroci. In tati in mami. In babica in dedek. In vzgojiteljice v vrtcu in prodajalci in zdravniki v zdravstvenem domu.
Povedala sem jima, da je v redu, če so tudi odrasli otroci. Povedala sem jima, da so tudi nam, velikim otrokom, potrebne ljubezen, nežnost, milina. Rekla sem jima, da ni nič narobe, če smo včasih žalostni, negotovi, prizadeti, da je to normalno in povsem naravno. A je – to mi je zelo, zelo pomembno, da vesta – normalno tudi sebi dati novo priložnost, si oprostiti in tudi pozabiti. Ker izbira je vedno naša in vsakega dne dobimo novo priložnost, da ponovno izberemo.
Nismo popolni. In potem, ko vidiš čarobnost povsod okoli sebe in v sebi, ko je dan popoln, se spotakneš, padeš in zviješ nogo. Potem moraš znati poiskati čarobnost, ko ležiš v postelji: moraš jo opaziti v golobu, ki se usede na okensko polico, v belih oblakih na nebu, v dežnih kapljicah na golih vejah, v vonju sveže pečenega kruha. Ker če je niti takrat ne vidiš, nikoli v resnici ni obstajala. Še posebej tista v tebi.
Najtežje je oprostiti sebi.
Pomanjkljivosti so narisane po nas,. Vklesane.
In to je del načrta; dobrega, velikega, premišljenega načrta.
Nepopolnost je v redu.
Nepopolnost je boljša od popolnosti.
Dovoljujem jo sebi. Dovoljujem jo tudi svojima otrokoma.
Na vse pretege se trudim, da bi našla razumevanje zase takrat, ko sem jezna, utrujena, v obveznostih do grla.
Na vse pretege se trudim, da bi našla sočutje zase in za tisti zadnjič, ko sem klecnila.
Na vse pretege se trudim, da bi onidve vedeli, kako je nujno imeti rad in spoštovati sebe; kako je pomembno zaupati sebi bolj kot komu drugemu.
Ko smo tega večera pele uspavanko, me je mlajša hči božala po glavi, tako kot mami boža svojega otroka. Šla je s prsti skozi moje lase, z blazinicami prstov šarila po mojem obrazu. Moj obraz je vzela v svoje dlani, me pogledala v oči in rekla: “Tudi ti si otrok, mami. Mali otrok. Pridi, da te še malo pocrkljam.” In jaz sem bila srečna, tako da mi je celo telo drhtelo. Izpolnjena z upanjem, ker sem povedala resnico. Hvaležna sem tako, kot je samo en velik, neroden, razvajen otrok lahko.