Učenje otrok – zakaj “ne” pri mlajših otrocih ne deluje

To orodje imenujemo tudi »Ja proti ne«. Otroci, mlajši od treh let, ne razumejo besede »ne« tako kot večina staršev misli, da jo razumejo. (In tudi ko otrok prestopi tretji rojstni dan, se ne zgodi kar magično samo od sebe, da besedico »ne« razume, gre za razvojni proces) »Ne« je abstrakten koncept, ki je v neposrednem nasprotju z razvojnimi potrebami majhnih otrok med raziskovanjem svojega sveta in razvijanjem smisla za avtonomijo.

No, še vedno bo vaš otrok dobro »vedel«, da nočete, da bi nekaj storil. Zaveda se lahko celo, da bo vaša reakcija jeza, če bo prepovedano storil. Vseeno pa ne razume »zakaj« kot to razumemo odrasli. Zakaj pa mislite, da vas otrok vedno pogleda, preden stori tisto, za kar »ve«, da ne sme, se namršči in to vseeno naredi?

Približno pri prvem letu starosti otroci vstopijo v fazo »sam bom«.  To pomeni, da je njihova razvojna naloga, da raziskujejo in preizkušajo. Si torej lahko predstavljate, kako zmeden je otrok, ko ga kaznujete za nekaj, kar je razvojno zanj popolnoma normalno oziroma logično? Takrat jih soočimo z resno dilemo (na podzavestni ravni). »Naj ubogam svoje starše ali svoj naravni nagon in razvijam avtonomijo in samoiniciativno raziskujem ter preizkušam svet okoli sebe?«

Seveda pa ta faza razvoja še vedno ne pomeni, da moramo otrokom pustiti početi karkoli. To samo pojasni, zakaj morajo biti vse vzgojne metode, naravnane k sodelovanju, prijazne in čvrste obenem, namesto da bi vsiljevale kontroliranje in/ali bile kazensko naravnane. To je čas, v katerem vaš otrok razvija svojo osebno identiteto in starši si želimo, da bi se osebne odločitve naših otrok ustvarjale na podlagi mišljenja: »To lahko storim. Lahko poskusim in se kljub napaki iz nje nekaj naučim. Radi me imajo. Sem dobra oseba.« Če vas mika, da bi otroku pomagali naučiti se občutka krivde, sramu ali kazni, boste s tem otrokom jemali pogum, kar bodo kasneje v odrasli dobi težko spremenili.

Da bi malčkom pomagali razviti avtonomijo namesto dvoma in sramu in jim pomagali razvijati samoiniciativo namesto občutka krivde, lahko poskusite naslednje metode, ki spodbujajo sodelovanje:

1. Če na otroke vpijete, kričite, jim pridigate … odnehajte. Vse te metode so skrajno nespoštljive in jemljejo pogum, spodbujajo dvom, sram in občutek krivde tudi za prihodnost.
2. Namesto da otroku govorite, kaj naj stori, najdite način, kako ga vključiti v odločanje in mu s tem omogočite razvoj osebne moči in avtonomije. »Kaj bi morala pa sedaj storiti?« (otrokom, ki še ne govorijo, pa lahko rečemo »sedaj morava pa …« in ob tem nežno a odločno pokažimo, namesto da le govorimo.)
3. Bodimo spoštljivi, ko jih nekaj prosimo. Ne pričakujmo, da bodo otroci nekaj storili »takoj zdaj«, ko jih zmotimo med njihovim početjem. Raje vprašajmo »bi ti ustrezalo tole narediti čez pet ali potrebuješ raje deset minut?« Čeprav se vam zdi, da mali otroci tega še ne bodo popolnoma razumeli, vedite, da je to za vas odličen trening, kako biti do otroka spoštljivi in mu ponuditi možnosti izbire, namesto da bi mu ukazovali. Še vedno pa lahko poleg tega uporabimo tudi opozorilo »s katerim igralom na igrišču bi se najraje igral? Morava oditi čez minuto, drugače ti bo zmanjkalo časa.«
4. S seboj nosite štoparico. Skupaj z otrokom jo nastavita na minuto ali dve, odvisno od dogovora. Nato mu štoparico spravite v žep, da bo sam takoj vedel, kdaj je čas za dogovor potekel.
5. Dajte otroku možnost, da izbira, pri čem bo pomagal. »Ko preštejem do 20, bo čas, da greva. Bi mi pomagal nesti torbico do avtomobila ali bi raje nesel ključe?« ali pa »Kaj bi naprej naredila, ko prideva domov, zloživa hrano v hladilnik ali prebereva zgodbico?«
6. Za otroke, ki še ne govorijo, potrebujemo le nadzor, odvračanje in preusmeritev. Z drugimi besedami temu rečemo tudi »utihni in stori«. Tiho primite otroka za roko in ga vodite tja, kamor morata iti. Pokažite mu, kaj lahko stori namesto tistega, česar ne sme.
7. Uporabljajte svoj smisel za humor: »Zdaj pa prihaja žgečkljiva pošast in požgečkala bo vse otroke, ki ne ubogajo.«
8. Pokažite empatijo, ko otrok joka (ali ko pride do izpadov) zaradi frustracije, da nečesa ne zmore. Empatija ne pomeni reševanja težave. Empatija pomeni, da otroka razumemo. Objemite svojega otroka in recite »Vem, da si razburjen. Vem, da bi bil rad še tukaj, ampak res je čas, da greva.« Nato otroka objemite in pustite mu, da se zjoka in da se ta čustva sprostijo do konca, preden se lotite druge aktivnosti.
9. Otroci ponavadi zelo dobro zaznavajo, kdaj mislite resno in kdaj ne. Ne recite nekaj, česar ne mislite resno in kadar ne morete reči tega na spoštljiv način. In nato še naprej delujte na spoštljiv in dostojen način – ponavadi ob tem niso potrebne besede. Spet, to pomeni, da jih preusmerimo oziroma jim »pokažemo«, kaj zmorejo, namesto da bi jih kaznovali za tisto, česar ne.
10. Ustvarite rutino za tisto, kar se ponavlja ves čas: jutranjo, večerno, ob kosilu, med nakupovanjem in podobno. Nato otroka vprašajte »kaj pa sledi sedaj po najinem načrtu?« manjšim otrokom pa recite »zdaj pa je čas, da storiva tole …«
11. Razumite, da boste morali otroke učiti znova in znova, dokler ne bodo razvojno na takšni stopnji, da bodo lahko posamezno stvar razumeli. Bodite potrpežljivi. Manj govorite in več ukrepajte. Ne vzemite otrokovih dejanj osebno in si ob tem ne mislite, da je otrok jezen na vas, se grdo obnaša ali je kljubovalen. Ohranite svojo odraslost in storite to, kar je potrebno, brez da bi otroku dajali občutek krivde ali sramu.
12. Razumite, da je od vašega vedenja odvisno, če se bo razvilo bojišče ali prijazna in čvrsta atmosfera, v kateri bo otrok lahko raziskoval in se razvijal znotraj primerno postavljenih meja.

Vaša naloga v teh letih je, da v sebi vidite učitelja in pomagate otroku uspeti in naučiti ga, kako se lotiti različnih stvari. Obenem ste tudi opazovalci z nalogo, da se naučite, kdo je vaš otrok kot unikatna oseba. Nikoli ne podcenjujte sposobnosti majhnih otrok, po drugi strani pa bodite izredno previdni, ko otroku predstavite nove možnosti ali aktivnosti in opazujte, kaj ga zanima in kaj lahko naredi, predvsem pa kdaj ob tem potrebuje pomoč in bi se moral česa naučiti od vas.

V teh letih je glavna težava varnost in vaša naloga je, da jo otroku zagotovite, ne da bi ga obremenili z lastnimi strahovi. S tem razlogom je poleg prijaznosti in odločnosti nadzorovanje zelo pomembno vzgojno orodje, ko otroka preusmerjamo ali učimo. Na primer, starši lahko dvoletnika “učijo”, da naj ne steče na cesto, še vedno pa mu ne morejo pustiti, da se sam brez nadzora igra poleg prometne ceste, ker se zavedajo, da ne morejo od njega pričakovati, da dovolj dobro razume to, kar so ga naučili, da bo lahko sam prevzel odgovornost. Kako lahko torej ti isti starši pričakujejo od otroka, da bo »razumel«, kadar mu rečejo zgolj »ne!«?

Positive discipline/ Jane Nelsen, Cheryl Erwin, Roslyn Ann Duffy