Ne iščite napak, ampak rešitve
Ne morem verjeti! Spet si polil sok! Poglej, kakšna je tvoja soba, te ni nič sram? To ni v redu, še enkrat pospravi stvari v omari. Lepo zloži te knjige in zvezke!
Ste kot otrok dobivali takšne kritike? Kako ste se takrat počutili? Morda tako govorite tudi vi svojemu otroku?
Na prvi pogled so to običajni komentarji na neko dejanje in v resnici nimajo nobenih slabih namenov. Vendar pa nam odzivi nanje povedo, kako ti komentarji dejansko vplivajo na osebo, na katero so naslovljene. Spomnite se še enkrat, kako ste se počutili, ko so vam starši govorili kaj podobnega. Če so se vam pojavili slabi občutki, nelagodje, krči v trebuhu, želja po kljubovanju in podobno morda se tudi sedaj tako počutite v enakih ali podobnih situacijah, potem so tiste kritike negativno vplivale na vas.
Pa kaj, boste rekli, nihče ne mara kritike. No, prav to sem čakala. Če nihče ne mara kritike, zakaj jo potem namenjate otroku, kakšen rezultat pa pričakujete in kako boste to spremenili?
Negativen komentar oz. negativna kritika nakazuje, da je otrok nekaj naredil narobe, a kako bo lahko prišel do rešitve, če mu pokažete samo napako? Ko komentirate, da je nekaj slabo, se vprašajte, kaj vi pravzaprav s tem želite doseči? Da otrok ve, da je naredil napako in da se zaradi tega počuti slabo ali da naredi tako, kot je prav in kot od njega pričakujete?
Otrok, ki je polil sok, že ve, da se je zgodilo nekaj “slabega”, nekaj, kar ni pričakoval in zdaj pričakuje vašo reakcijo. Komentarji kot “Poglej, kako štorast si, pazi malo. No, zdaj boš vse to sam pobrisal in nič več soka za tebe!” in podobni naredijo iz ene običajne situacije veliko resnejši problem. Če se to zgodi še nekajkrat, bo otrok izgubil zaupanje vase in v svoje sposobnosti, o sebi bo začel resno misliti, da je štorast in verjetno bo potem želel, da mu starši vedno točijo sok. Res želimo to? Ok, imeli bomo čisto mizo in tla, a tudi negotovega otroka. Ko bo starš imel dovolj nalivanja soka, bodo na vrsto prišli novi komentarji. “Ali res ne moreš ničesar sam? Ne bom ti kar naprej stregla. Sam si nalij ali pa boš brez soka.!” Bolj kot bo starš pritiskal na otroka, bolj se bo ta počutil negotovega in bolj bo vztrajal na tem, da mu nekdo drug natoči sok.
To je en banalni in vsakodnevni primer, ki jasno kaže, zakaj je otroku treba namesto negativne dati konstruktivno kritiko.
Kako? Enostavno, spremenili boste način, kako jo poveste.
Odvisno od starosti in spretnosti otroka uporabite enega od naslednjih primerov:
- Polil si sok? Zdaj ti pokažem, kako boš obrisal mizo, potem pa previdno ponovno nalij.
- Z eno roko drži kozarec, z drugo sok in počasi nalivaj.
- Ti drži kozarec, jaz pa ti bom nalila, ker je plastenka težka.
Vsi primeri nakazujejo na rešitev, ni slabega občutka in otrok se skozi izkušnjo uči.
Enako je pri pospravljanju sobe in omar. Otroku povejte, kaj točno pričakujete od njega, saj se, verjemite, vajini predstavi o urejenosti sobe zelo razlikujeta. Vedno morate upoštevati otrokovo starost in sposobnosti. Če vas otrok vpraša, kam naj nekaj pospravi, mu odgovorite “Nimam pojma, pospravi tako, kot znaš.” S tem boste otroku dali zeleno luč, da resnično lahko pospravi sobo tako, kot sam hoče.
Starševske besede kot – “Kaj pa, če bi majice dal na eno polico, hlače pa na drugo? Mogoče bi ti bilo lažje, da najprej pobereš vse s tal in potem pospraviš police. Kako bi bilo, če bi te majhne igračke vseeno imel v škatli?” – motivirajo otroka in jih vodijo proti rešitvam, krepijo motivacijo in samozaupanje.
To pa je naš cilj, kajne.
